fbpx

Naj otrok vodi pot hranjenja

“Leti, leti avion.”;
“Odprimo garažo.”;

“Zdaj bova pa eno žličko za mamico, pa eno za atija, pa eno za sosedovo Mici …”

Poznano? Kar vidite, kako gre žlica proti otrokovim ustom, se jih dotakne še predno se ta odprejo, mogoče jih še malo poboža sem in tja, potem pa vsili svoj vhod, ob izhodu pa še pobriše vse kar ni prišlo v ustno votlino in hitro ponovi vajo?
Seveda karikiram, ampak veliko staršev počne prav to in zraven ponosno pove, kako “velik jedec” je njihov otrok. Zagotovo ne s slabo namero, pa vendar se ob tem dostikrat ne zavedajo, da s tem dajejo otroku negativno izkušnjo, kar zadeva uvajanje hrane in hranjenja nasploh.
Ko se lotimo uvajanja se zato držimo pravila 90 – 10.
Da bo res OTROK VODIL POT HRANJENJA in SOODLOČAL ter RAZISKOVAL. Kaj to pomeni? Ko otroku ponudimo žlico, na kateri je hrana, jo do njegovih ust pripeljemo le 90% poti, preostalih 10% pa prepustimo njemu. Torej z žlico obstojimo in počakamo, ne da otrok le odpre usta, ampak da odpre usta, se stegne do žlice in sam zajame “grižljaj” ter se odmakne nazaj ali pa da žlico prime v roke in se hrani sam.
S tem mu damo možnost izbire, KAKO in ČE sploh je pripravljen pojesti hrano, ki smo mu jo ponudili. Verjetno ne rabim poudarjati, da v kolikor otrok fizično ni zmožen naredi tistih 10% poti do žlice, nima (vsaj po mojem mnenju) gosta hrana kaj iskati na njegovem dnevnem meniju (govorim za otroke, ki nimajo odstopanj v razvoju in drugih zdravstvenih posebnosti). 
●Ima otrok dobro razvito koordinacijo oko-roka; stvari nosi v usta in jih tudi dlje časa drži v roki?
● Ima glavo stabilno in jo drži pokonci?
● Ali na trebuščku komolce že dviga s podlage?
● Ko sedi in ima oporo, je njegov trup pokončen; se ne nagiba na eno ali drugo stran?
● Tudi brez podpore sedi že skorajda samostojno?
● Kaže interes za hrano?
● Vam je dal tudi pediater zeleno luč za pričetek s strani otrokovega razvoja?
Šele takrat, ko “obkljukate” vse zgoraj naštete “pogoje”, je smiselno postopoma začeti z uvajanjem hrane. In s tem seveda ne mislim po globoko zakoreninjenem sistemu: “3 dni bučka, 3 dni krompir, 3 dni korenje, …” Na takšen način je smiselno (celo nujno!) uvajati le najpogostejše alergene.
Zagotovo ste že slišali za izraz BLW ali baby led weaning, kjer se otrok hrani sam, *večinoma* s hrano v kosih, ki ni pasirana ali pretlačena; ampak ali ste vedeli, da ima ta, poleg gradnje pozitivnega odnosa do hrane in otrokove samostojnosti tudi druge pozitivne strani. Otrok s tem, ko se hrani sam, izboljšuje koordinacijo oko-roka in razvija pincetni prijem. Poleg tega z manipuliranjem hrane različnih tekstur, s premikanjem jezika in žvečenjem, grizenjem, KREPI ČELJUST IN MIŠICE UST, kar je dobra PREDISPOZICIJA ZA USTREZEN RAZVOJ GOVORA, zato hranjenje s kosi priporočajo tudi številni logopedi in zobozdravniki.

Zakaj potem v začetku pišem o hranjenju z žlico tudi če se lotimo uvajanja po pristopu BLW? – Ker mora otrok preizkušati različne teksture in bo poleg kosov seveda na neki točki poskusil tudi kašo, pire, juho ali jogurt, ki jih bo tudi v bodoče jedel z žlico zato nima smisla, da mu je ob tej hrani ne bi ponudili.

Dostikrat BLW ni izbira staršev, zaradi zmotnega prepričanja, da s tem načinom uvajanja hrane povečamo možnost zadušitve pri otroku, vendar naj povem, da na drugi strani ni dokazano, da bi pretlačena ali pasirana hrana možnost zadušitve za kakršenkoli odstotek zmanjšali, zato naj to ne bo vaše merilo za izbiro. Poleg tega dostikrat ne ločimo znakov zadušitve od gag refleksa, ki je v večini primerov nenevaren in ga otrok lahko razreši sam, s tem, da se odkašlja, vsebino izbruha ipd., je pa res na pogled nekoliko manj prijetno. Še eno pogosto zmotno prepričanje je to, da otrok, ki še nima zob ne more gristi, kar seveda ne drži. Jaz sem recimo že drugi dan uvajanja hrane svoji 6-mesečni deklici brez zob ponudila pečeno piščančjo kračko (brez kože in kit), ki jo je brez težav grizla in pojedla meso z nje.
Seveda velikost in strukturo kosov prilagajamo glede na starost otroka in njegove zmožnosti manipuliranja s hrano ter razvoj prijema, zato med 6. in 9. mesecem, ko ima otrok razvit šapast prijem, otroku ponudimo mehkejše in dovolj velike kose, da jih lahko prime in da jih lažje dobi iz ust. Banane zato na primer v tem obdobju ne “kolobarčkamo”, ampak jo preprosto prerežemo na pol (to je le ena od možnosti). Z 9. mesecem oz. z razvojem pincetnega prijema, pa otroku že lahko ponudimo manjše koščke.
Jaz sem si pri uvajanju pomagala s spletno stranjohttps://solidstarts.com/, kjer sem črpala večino informacij, celotno najino pot uvajanja, skupaj z recepti pa si lahko ogledate na mojem IG profilu Odzizedomize.

Naj za konec povem le še to, da uvajanje hrane NE pomeni odstavljanja od dojenja oz. mleka, saj je ta poglavitni vir hranil za otroka do njegovega 1. leta.

Prispevek sem napisalaLauraPodobnik Zajamšek, mamica 10-mesečni deklici in dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok

Ponudimo možnost izbire, KAKO in ČE sploh je pripravljen pojesti hrano

Ko otroku ponudimo žlico, na kateri je hrana, jo do njegovih ust pripeljemo le 90% poti, preostalih 10% pa prepustimo njemu.

Prehrana dojenčka Od zize do mize

0 Comments

Submit a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *